V področju industrijskega okoljskega obvladovanja so visoko specifična površina kalcijevega hidroksida, navadni kalcijev hidroksid in soda bikarbona trije glavni surovini za odstranjevanje žvepla in nevtralizacijo; njihove lastnosti, stroški in primerni scenariji se med seboj bistveno razlikujejo. Ob celovitem primerjavi je jasno videti celostne prednosti visoko specifičnega kalcijevega hidroksida, kar podjetjem pomaga natančno izbrati ustrezen material.
Najprej primerjava lastnosti. Navadni kalcijev hidroksid ima specifično površino 10–20 m²/g, zgoščene delce in nizko aktivnost, zaradi česar reakcija ni dovolj intenzivna, učinkovitost odstranjevanja žvepla in čiščenja vode je nizka, zato je primeren le za preproste, nizkocenovne aplikacije; porabi veliko materiala in pusti veliko ostankov. Soda bikarbona ima višjo aktivnost in zmerno učinkovitost pri odstranjevanju žvepla, vendar ima slabo adsorpcijsko sposobnost, zato ne more odstraniti nečistoč in težkih kovin ter je funkcionalno omejena. Visoko specifični kalcijev hidroksid ima stabilno specifično površino 40–50 m²/g, združuje visoko aktivnost in visoko adsorpcijsko sposobnost ter združuje več funkcij – nevtralizacijo, adsorpcijo in usedanje – kar zagotavlja celovito in stabilno učinkovitost obdelave.
Naslednja je primerjava stroškov. Po nabavni ceni je najnižji navadni kalcijev hidroksid, sledi mu visoko specifični kalcijev hidroksid, soda bikarbona pa je najdražja. Vendar pa glede na celotno izkoristek obstaja velika izguba pri navadnem apnu, kar pomeni višje skupne stroške; pri sodi bikarboni so stroški materiala in obdelave nevarnih odpadkov izredno visoki; visoko specifični kalcijev hidroksid pa doseže izkoristek nad 90 %, ne ustvarja nevarnih odpadkov in ima nizke stroške vzdrževanja, zato ima najnižje skupne stroške ter veliko boljšo donosnost kot druga dva izdelka.
Nazadnje je tu primerjava okoljske primernosti. Navadni apnenec proizvaja prah in pušča ostanki, kar lahko povzroči sekundarno onesnaževanje in težko izpolnjuje standarde ultra nizkih emisij; soda bikarbona pri reakciji proizvaja nevarne odpadke natrijevih soli, kar prinaša velik pritisk pri ravnanju s trdimi odpadki; visoko specifični kalcijev hidroksid pa ne proizvaja prahu, ne ustvarja nevarnih odpadkov, njegovi reakcijski produkti pa so reciklirani, zato popolnoma ustreza sodobnim zahtevam zelenega in okolju prijaznega proizvodnega procesa.
Skupaj gledano je navadni kalcijev hidroksid primeren za enostavne, nizkocenovne aplikacije, soda bikarbona pa samo za manjše, specialne obratne pogoje, medtem ko visoko specifični kalcijev hidroksid s svojimi celostnimi prednostmi visoke zmogljivosti, nizkih stroškov in okolju prijaznosti postaja univerzalno priljubljeni izbirljivi material za celotno industrijo.
